Tribut / Glasba / Zakulisje

Mnogo čudovitih melodij smo slišali v miniseriji Momo. Med njimi je tudi skladba Johna Thiryja "Last breathe".

Momo v zakulisju.

http://www.dailymotion.com/mfeniks

Filofest - Momo bo na sporedu v ponedeljek

Pred kratkim so s Filofesta sporočili, da bo miniserija Momo na sporedu v ponedeljek 6. 12. 2010 ob 19h v prostorih Filozofske fakultete v Ljubljani, na Aškerčevi c. 2.
Vabljeni k ogledu!

http://dl.dropbox.com/u/3903235/FILOFEST.pdf

Momo se je uvrstila v tekmovalni program Filofesta

Čeprav naj bi bili reuzultati znani že včeraj, so nam z njimi postregli danes. Naša miniserija je prišla v tekmovalni program mednarodnega festivala študentske filmske in video produkcije, ki bo v decembru potekal na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Upajmo na najboljše!

Za osvežitev spomina smo pripeli še epizodo 6 in video Momo v zakulisju. Prijeten ogled!

Kratki video "Momo v zakulisju" in Barbarine izpovedi

Barbara Vrečar je za vse pripravila posrečen video, ki kaže nekaj smešnih scen, ki so se odvijale v zakulisju. Prijeten ogled!!

Moj pogled na nastajanje miniserije Momo 

Že ko smo začeli s pripravami na ta projekt sem vedela, da bom precej zraven. Seveda, če si v sorodu z režiserko ti je jasno, da boš tudi sam v tem, česar pa ne bom nikoli obžalovala. Bila sem pripravljena na kakršno koli vlogo, nisem pa vedela čisto zagotovo, da bom glavni lik. Sprva je bila mišljena druga oseba, a to se ni izšlo zaradi njene velikosti. Momo je otrok, star okrog 12 let, in ker sem manjše postave in mlajšega videza je ta vloga nekako padla name, saj drugih kandidatk ni bilo. Bil je fajn občutek, imeti tako pomembno vlogo, a bližali so se dnevi snemanja in s tem tudi manjši dvomi. Priznam, bilo je kar nekaj treme, a se mi zdi, da je nekaj mora biti, ali?J Ko se kamera prižge, si malo živčen, a sčasoma pozabiš in »padeš not«.

Samo snemanje bi z eno besedo opisala kot »zanimivo«. Bili so dnevi zagona z veliko energije ter dnevi utrujenosti, živčnosti (sploh, če te je naslednji dan v šoli čakal test). Ja, ta utrujenost je včasih vplivala na to, da se mi enostavno ni več ljubilo in tako je bil kakšen kader malo zdolgočasen, zato priznam, da sem si pri montaži večkrat rekla: »Pa zakaj se nisi bolj potrudila, ker bi bilo boljše!« A tako je pač bilo, tudi zato, ker je bila velika stiska s časom in si nismo mogli privoščit ponavljanja v nedogled. Besedila nisem imela veliko, kar mi je bilo všeč. Sam lik pa tudi. Sem se kar vživela, saj tudi sama rada prisluhnem ljudem. Kar mi bo od snemanj najbolj ostalo v spominu, je »Momo frizura«, kajti vedno mi je vzelo slabo uro časa, da sem si skodrala čisto ravne lase. (smeh)

To je bilo nekaj o sami vlogi in o snemanju. A s tem se zadeva ne konča. Bilo je še mnogo stvari, kjer so bili »moji prsti« zraven. Ko je prišla ideja, da bi Mojster Ura imel v svoji hiši nekakšne umetnine, je bilo treba poprijet za svinčnik in papir. Tako so nastale risbe, ki so popestrile hišo Mojstra Ure. Tudi pri izboru glasbe so moja ušesa iskala primerne melodije za miniserijo, saj ni dobrega filma brez dobre glasbe, ki malo popiha na dušo. J Tako je minila marsikatera ura poslušanja in na koncu se je našlo nekaj primernih skladb, ki jih je bilo potrebno preverit in pri njihovem izboru upoštevat več mnenj. Sicer mojih predlogov ni bilo veliko, a se mi je zdelo, da je bil vsak dobrodošel.

Pri montaži pa se je delo šele začelo. Malce sem pomagala, a ne veliko, saj sama nisem tako natančna glede tega. Včasih se v vsem tem kar malce izgubim, zato nisem bila prav veliko pri montaži.

Za konec bi povedala še to, da sem res vesela, da sem bila lahko zraven tega projekta. To je izkušnja več, saj se iz vsega nekaj malega naučiš. 

Barbara Trkov

Ko je vsaka poteza s svinčnikom odločitev v življenju

Od ideje do uresničitve

Ideja je bila sila preprosta: igrati se s časom. To pri filmskem ustvarjanju ni prav težko. Kot gledalec si povzdignjen nad filmsko dogajanje, film pa se lahko giblje s poljubno "hitrostjo": lahko gledaš upočasnjene posnetke, lahko se dogajanje pohitri, lahko nelinearno izpostavlja pomembnejše dogodke filmske pripovedi ne glede na njihovo sosledje. Igranje s časom v filmu ni samo mogoče, temveč je skoraj neizogibno. In vendar so filmi, kjer igranje s časom izstopa, vzemimo za primer Matrico in tehniko snemanja, imenovano bullet time, ali Izvor, kjer se zgodba odvija na petih različnih ravneh, kjer teče čas različno hitro: kar so na prvi ravni minute, so na peti desetletja.

Preprosti ideji igranja s časom se je pridružila še ideja o risanju. Vselej so me fascinirali pohitreni posnetki oblakov ali vode, gradnje ali hitečih ljudi, kot jih vidimo v raznih dokumentarnih oddajah. Tudi pohitren posnetek risanja je nadvse zanimiv. Sliko lahko opazujemo na dva načina: med njenim ustvarjanjem in takrat, ko je končana. Slika ponavadi nastaja počasi in med ustvarjanjem smo ponavadi pozorni na vsako potezo posebej, vsebina slike pa tedaj še ni jasna. Ko je slika končana, stopi ustvarjanje v ozadje in postanemo pozorni na vsebino, ki jo slika podaja. Obstaja pa še tretji način opazovanja slike, namreč pohitren posnetek. Ta nam prav zaradi hitrosti posnetka pričara oboje, ustvarjanje in vsebino hkrati.

Ko sem vprašal Barbaro Trkov, bilo je konec januarja, če bi posodila svoje risarske sposobnosti, se ni prav dolgo obotavljala, zataknilo pa se je pri izbiri motiva. Pokrajina, drevo, tihožitje, vse nekako neustrezno, dokler ni predlagala Michelangelovega Stvarjenja Adama, natančneje detaila freske, ki prikazuje skorajšnji dotik Adama in Boga in je krasila ozadje mojega msn-ja (na kar sem takrat pozabil). Tako z estetske kot vsebinske plati je umetnina privlačna.

Za dosego želenega učinka je bilo potrebno nekaj domišljije in iznajdljivosti. Tisto sobote smo morali postaviti vse potrebno za snemanje. Največji izziv je bil posnetek risanja samega: kako postaviti kamero, da ujameš ustvarjanje risbe, ne pa tudi neželenih artefaktov, denimo Barbarina glava, ko se sklanja nad risbo. Kako je težava s postavitvijo kamere bila rešena, lahko vidite na fotografiji. Česar pa ne morete videti, je naročilo, da mora umetnica držati glavo čimbolj nazaj. Na voljo je imela eno uro časa, toliko traka je namreč v kaseti. In tako se je začelo. Pritisnil sem na "REC" in snemanje se je začelo. Počasi, potezo za potezo je nastajala risba, ostali pa smo imeli eno uro časa, da počnemo kar nam je ljubo. Sam sem tu in tam nadziral kameri, šilil svinčnike in čistil radirko, zraven je Katarina študirala študijsko gradivo (kolikor se spomnim, je bilo nekaj v zvezi kemijo in osnovnimi delci), Janez je bral nekaj od Shakespareja (Romea in Julijo?), Barbara Vrečar, ki mi je pomagala pri postavitvi in pospravljanju instalacije, je bila nekaj časa zraven, ostalo pa je posvetila pripravi učilnice za srečanje animatorjev letošnjega oratorija. Ko je bila risba končana, smo se premaknili na srečanje, potem pa sva z Barbaro, zapuščajoč "Jungle speed", posnela še ostali material: obraz in oči, v katerih v končnem izdelku odseva nastajoča podoba. Pogledujoč na uro se je sramežljivo nasmihala in ne-preveč-odločno protestirala proti mojim pobožnim predlogom, kako naj si uredi lase, da bo posnetek lepši. Upam, da je miniaturna čokolada (velikost ni pomembna, važen je stil) z nekaj dodatki poravnala nastalo nelagodje.

Po končanem snemanju je sledilo še nekaj dni montaže. Risba je dobila svoje mesto v mojem studiu, kjer še zdaj spominja na nastajanje tega kratkega filmčka, ki je končno romal na tv. Vprašanje pa ostaja, zakaj se je znašel na tem blogu in kakšno vezo ima z miniserijo Momo. Blog ne nosi imena Momo's blog in bo ostal odprt tudi za nadaljna ustvarjanja. Filmček tematsko sovpada s serijo, saj obravnava problematiko časa, vendar ni del nje.

Sporočilnost

Kaj filmček sploh želi sporočiti? Začne se z uro, ki se približuje dvanajsti. Dvanajst je prelomna ura vsakega dne, loči dopoldne od popoldneva, »reže« dan na dvoje. V tem filmčku predstavlja dvanajsta ura tako začetek kot konec nečesa. Oči protagonistke vprašujoče pogledajo navzgor, od koder se nadejajo odgovora. In vprašanje, ki ga zastavljajo je vprašanje o tem, ali je mogoče priti od časa k smislu biti, k smislu mojega prebivanja. Ali z drugimi besedami – ali je morda čas moje življenje? Ali se ne kaže čas kot horizont moje biti? Ni čas to, v čemer se razpenja moje življenje od rojstva do smrti? In ali ni tako, da če v polnosti živim svoj čas, tudi v polnosti živim svoje življenje?

Na vrsto pride roka, naslonjena na list papirja, ki v sebi menca svinčnik in se trese od mraza. List papirja je podlaga, je prizorišče protagonistkinega življenja, zaenkrat je še prazen, ker se njeno življenje še ni začelo. Svinčnik je orodje, ki ga drži v rokah, orodje, s katerim si bo omogočila življenje. Brez orodja ljudje pač ne bi mogli (pre)živeti. Roka se od mraza trese, ker jo čaka vznemirljiva avantura. Mraz simbolizira prehod iz enega stanja v drugo – kot nekakšen šok, ko skočiš v nekaj neznanega. Počasi se roka začne pripravljati, da bo začela… In potem odbije 12. Ura se pohitri in protagonistka skoči v čas svojega življenja, skoči v svoje življenje in takrat ko začne risati, se začne njeno življenje. Vleče potezo za potezo, črtico za črtico, kar simbolizira poteze, ki jih dela v svojem življenju. Ena je črtica veselja, spet druga črtica žalosti, pa hrepenenja, pa zaljubljenosti, pa zadovoljstva, pa sproščenosti, pa trpljenja, tesnobe, premagovanja, radosti. Vse te črtice se sčasoma nabirajo in zgoščajo in slika postaja razločnejša, kakor postaja z odraščanjem »razločnejša« tudi ona, v smislu, da izgrajuje svojo identiteto. Risba je torej življenje, ki steče pred njenimi očmi in sama ga s svojimi potezami oblikuje.

Nastopi posnetek oči in v njih vidimo pohitren odsev risanja Da bi svoje življenje lahko živela, ga mora imeti "na očeh". Videti mora vsako potezo, ki jo naredi in jo vnesti v celoto življenja. Temu se reče tudi refleksija, ki je temeljni element samozavedanja. Da bi se zavedal samega sebe, se moraš oddaljiti od sebe in se pogledati takorekoč "od zunaj". Lahko bi rekli, da človek živi v dveh časih: zemeljskem, kjer prebiva, se odloča, prešteva ure, in "višjem", kjer prost omejitev prostora in (zemeljskega) časa kot duh gleda nase v zemeljskem času. Razliko med obema časoma ponazarja razlika med očmi in obrazom. V očeh odseva pohitren posnetek risanja, medtem ko je posnetek obraza "normalno hiter". Obraz je v svojem, višjem času, oči pa spremljajo vso dogajanje v zemeljskem času. 

Potem se pojavi protagonistkin smehljajoč, ljubeč obraz. Nad tem, kar riše, ima veselje, udeležena je v svojem življenjskem času. Življenje ne gre mimo nje, pač pa ga živi in je smiselno. To življenje ljubeče oblikuje, s čudovito nežnostjo, a tudi z odločno krepkostjo. V trenutku, ko je slika končana, se čas ustavi. Spet ob prelomni 12h. Življenja je konec, prišla je smrt, čas se ustavi. Po pretečenem času ostane ta dokončana risba, izpolnjeno življenje. Ostane za vedno, prešla je v večnost. "A čas je življenje in življenje prebiva v srcih". Besede izražajo samo bistvo filmčka, ki govori o vpetosti življenja v čas in da je življenje smiselno samo kolikor je v času, kolikor čas ni dojet kot nekaj tujega, hladnega, grozečega, temveč kolikor je čas last osebe, ki ga živi.

Michelangelova podoba lepo paše v okvir filmčka zaradi dveh razlogov. Po eni strani predstavlja estetsko dovršenost, s katero nam je postregel Michelangelo. Gre za določen ideal, ki je najbrž navdihuje in služi za orientacijo mnogim umetnikom. Če se premaknemo na raven filmčka, omenjen ideal pomeni ideal polnega življenja, po katerem stremimo. Po drugi strani freska ponuja bogato vsebino, kjer Bog navdahne Adama z življenjem. Adam pomeni toliko kot zemljak, se pravi, da je postavljen v zemeljski čas, kjer svobodno kroji svoje življenje. Motiv Božjega dotika pomeni, da je Bog protagonistko poklical v življenje in da ima možnost svoje življenje svobodno izpolniti.

Epizoda 6

Včeraj je bil filmski večer, kjer smo širšemu občinstvu premierno predvajali  tudi epizodo 6. Sedaj pa je napočil čas, da epizodo objavimo tudi na internetu za vse, ki si jo želite ogledati.

Zahvaljujemo se vsem, ki ste si vzeli čas in spremljali naše delo. Vaši ogledi, kritike in pohvale so nam veliko pomenile. Vabimo vas, da še naprej spremljate blog in stran na facebooku, saj bo v bližnji prihodnosti objavljen še kak prispevek, fotografije, novice,...

 

Vse vas lepo pozdravlja ekipa miniserije Momo. 

Filmska predstava m o m o

Čas teče in neslišno tovori dogodke iz prihodnosti, ki se uresničijo v sedanjosti in izgubijo v preteklosti. Čas je edini popotnik, ki se upira toku vsega. Vsi namreč prihajamo iz preteklosti in smo usmerjeni v prihodnost. Samo čas prihaja od tam, kamor gremo in se odpravlja tja, od koder smo prišli.

Eden od dogodkov, ki jih bo prinesel čas, je tudi filmska predstava naše miniserije, ki bo v soboto, 2. oktobra 2010 ob 19h, v zadružnem domu v Zadvoru.

Ogledali si bomo vseh šest epizod, filmski program pa bosta spremljali tudi lepa beseda in glasba. Premierno bo torej širši javnosti prikazana tudi epizoda 6, ki predstavlja epilog miniserije.

Ta večer bo prvič na voljo tudi DVD, ki vam v lični embalaži prinaša miniserijo v polni kvaliteti zvoka in slike.

Vstop bo prost, a hvaležni bomo za vsak dar.
Vaša podpora nam veliko pomeni, saj bomo tako lažje nadaljevali svoje delo tudi v prihodnje.