Tribut / Glasba / Zakulisje

Mnogo čudovitih melodij smo slišali v miniseriji Momo. Med njimi je tudi skladba Johna Thiryja "Last breathe".

Momo v zakulisju.

http://www.dailymotion.com/mfeniks

Filofest - Momo bo na sporedu v ponedeljek

Pred kratkim so s Filofesta sporočili, da bo miniserija Momo na sporedu v ponedeljek 6. 12. 2010 ob 19h v prostorih Filozofske fakultete v Ljubljani, na Aškerčevi c. 2.
Vabljeni k ogledu!

http://dl.dropbox.com/u/3903235/FILOFEST.pdf

Momo se je uvrstila v tekmovalni program Filofesta

Čeprav naj bi bili reuzultati znani že včeraj, so nam z njimi postregli danes. Naša miniserija je prišla v tekmovalni program mednarodnega festivala študentske filmske in video produkcije, ki bo v decembru potekal na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Upajmo na najboljše!

Za osvežitev spomina smo pripeli še epizodo 6 in video Momo v zakulisju. Prijeten ogled!

Kratki video "Momo v zakulisju" in Barbarine izpovedi

Barbara Vrečar je za vse pripravila posrečen video, ki kaže nekaj smešnih scen, ki so se odvijale v zakulisju. Prijeten ogled!!

Moj pogled na nastajanje miniserije Momo 

Že ko smo začeli s pripravami na ta projekt sem vedela, da bom precej zraven. Seveda, če si v sorodu z režiserko ti je jasno, da boš tudi sam v tem, česar pa ne bom nikoli obžalovala. Bila sem pripravljena na kakršno koli vlogo, nisem pa vedela čisto zagotovo, da bom glavni lik. Sprva je bila mišljena druga oseba, a to se ni izšlo zaradi njene velikosti. Momo je otrok, star okrog 12 let, in ker sem manjše postave in mlajšega videza je ta vloga nekako padla name, saj drugih kandidatk ni bilo. Bil je fajn občutek, imeti tako pomembno vlogo, a bližali so se dnevi snemanja in s tem tudi manjši dvomi. Priznam, bilo je kar nekaj treme, a se mi zdi, da je nekaj mora biti, ali?J Ko se kamera prižge, si malo živčen, a sčasoma pozabiš in »padeš not«.

Samo snemanje bi z eno besedo opisala kot »zanimivo«. Bili so dnevi zagona z veliko energije ter dnevi utrujenosti, živčnosti (sploh, če te je naslednji dan v šoli čakal test). Ja, ta utrujenost je včasih vplivala na to, da se mi enostavno ni več ljubilo in tako je bil kakšen kader malo zdolgočasen, zato priznam, da sem si pri montaži večkrat rekla: »Pa zakaj se nisi bolj potrudila, ker bi bilo boljše!« A tako je pač bilo, tudi zato, ker je bila velika stiska s časom in si nismo mogli privoščit ponavljanja v nedogled. Besedila nisem imela veliko, kar mi je bilo všeč. Sam lik pa tudi. Sem se kar vživela, saj tudi sama rada prisluhnem ljudem. Kar mi bo od snemanj najbolj ostalo v spominu, je »Momo frizura«, kajti vedno mi je vzelo slabo uro časa, da sem si skodrala čisto ravne lase. (smeh)

To je bilo nekaj o sami vlogi in o snemanju. A s tem se zadeva ne konča. Bilo je še mnogo stvari, kjer so bili »moji prsti« zraven. Ko je prišla ideja, da bi Mojster Ura imel v svoji hiši nekakšne umetnine, je bilo treba poprijet za svinčnik in papir. Tako so nastale risbe, ki so popestrile hišo Mojstra Ure. Tudi pri izboru glasbe so moja ušesa iskala primerne melodije za miniserijo, saj ni dobrega filma brez dobre glasbe, ki malo popiha na dušo. J Tako je minila marsikatera ura poslušanja in na koncu se je našlo nekaj primernih skladb, ki jih je bilo potrebno preverit in pri njihovem izboru upoštevat več mnenj. Sicer mojih predlogov ni bilo veliko, a se mi je zdelo, da je bil vsak dobrodošel.

Pri montaži pa se je delo šele začelo. Malce sem pomagala, a ne veliko, saj sama nisem tako natančna glede tega. Včasih se v vsem tem kar malce izgubim, zato nisem bila prav veliko pri montaži.

Za konec bi povedala še to, da sem res vesela, da sem bila lahko zraven tega projekta. To je izkušnja več, saj se iz vsega nekaj malega naučiš. 

Barbara Trkov

Ko je vsaka poteza s svinčnikom odločitev v življenju

Od ideje do uresničitve

Ideja je bila sila preprosta: igrati se s časom. To pri filmskem ustvarjanju ni prav težko. Kot gledalec si povzdignjen nad filmsko dogajanje, film pa se lahko giblje s poljubno "hitrostjo": lahko gledaš upočasnjene posnetke, lahko se dogajanje pohitri, lahko nelinearno izpostavlja pomembnejše dogodke filmske pripovedi ne glede na njihovo sosledje. Igranje s časom v filmu ni samo mogoče, temveč je skoraj neizogibno. In vendar so filmi, kjer igranje s časom izstopa, vzemimo za primer Matrico in tehniko snemanja, imenovano bullet time, ali Izvor, kjer se zgodba odvija na petih različnih ravneh, kjer teče čas različno hitro: kar so na prvi ravni minute, so na peti desetletja.

Preprosti ideji igranja s časom se je pridružila še ideja o risanju. Vselej so me fascinirali pohitreni posnetki oblakov ali vode, gradnje ali hitečih ljudi, kot jih vidimo v raznih dokumentarnih oddajah. Tudi pohitren posnetek risanja je nadvse zanimiv. Sliko lahko opazujemo na dva načina: med njenim ustvarjanjem in takrat, ko je končana. Slika ponavadi nastaja počasi in med ustvarjanjem smo ponavadi pozorni na vsako potezo posebej, vsebina slike pa tedaj še ni jasna. Ko je slika končana, stopi ustvarjanje v ozadje in postanemo pozorni na vsebino, ki jo slika podaja. Obstaja pa še tretji način opazovanja slike, namreč pohitren posnetek. Ta nam prav zaradi hitrosti posnetka pričara oboje, ustvarjanje in vsebino hkrati.

Ko sem vprašal Barbaro Trkov, bilo je konec januarja, če bi posodila svoje risarske sposobnosti, se ni prav dolgo obotavljala, zataknilo pa se je pri izbiri motiva. Pokrajina, drevo, tihožitje, vse nekako neustrezno, dokler ni predlagala Michelangelovega Stvarjenja Adama, natančneje detaila freske, ki prikazuje skorajšnji dotik Adama in Boga in je krasila ozadje mojega msn-ja (na kar sem takrat pozabil). Tako z estetske kot vsebinske plati je umetnina privlačna.

Za dosego želenega učinka je bilo potrebno nekaj domišljije in iznajdljivosti. Tisto sobote smo morali postaviti vse potrebno za snemanje. Največji izziv je bil posnetek risanja samega: kako postaviti kamero, da ujameš ustvarjanje risbe, ne pa tudi neželenih artefaktov, denimo Barbarina glava, ko se sklanja nad risbo. Kako je težava s postavitvijo kamere bila rešena, lahko vidite na fotografiji. Česar pa ne morete videti, je naročilo, da mora umetnica držati glavo čimbolj nazaj. Na voljo je imela eno uro časa, toliko traka je namreč v kaseti. In tako se je začelo. Pritisnil sem na "REC" in snemanje se je začelo. Počasi, potezo za potezo je nastajala risba, ostali pa smo imeli eno uro časa, da počnemo kar nam je ljubo. Sam sem tu in tam nadziral kameri, šilil svinčnike in čistil radirko, zraven je Katarina študirala študijsko gradivo (kolikor se spomnim, je bilo nekaj v zvezi kemijo in osnovnimi delci), Janez je bral nekaj od Shakespareja (Romea in Julijo?), Barbara Vrečar, ki mi je pomagala pri postavitvi in pospravljanju instalacije, je bila nekaj časa zraven, ostalo pa je posvetila pripravi učilnice za srečanje animatorjev letošnjega oratorija. Ko je bila risba končana, smo se premaknili na srečanje, potem pa sva z Barbaro, zapuščajoč "Jungle speed", posnela še ostali material: obraz in oči, v katerih v končnem izdelku odseva nastajoča podoba. Pogledujoč na uro se je sramežljivo nasmihala in ne-preveč-odločno protestirala proti mojim pobožnim predlogom, kako naj si uredi lase, da bo posnetek lepši. Upam, da je miniaturna čokolada (velikost ni pomembna, važen je stil) z nekaj dodatki poravnala nastalo nelagodje.

Po končanem snemanju je sledilo še nekaj dni montaže. Risba je dobila svoje mesto v mojem studiu, kjer še zdaj spominja na nastajanje tega kratkega filmčka, ki je končno romal na tv. Vprašanje pa ostaja, zakaj se je znašel na tem blogu in kakšno vezo ima z miniserijo Momo. Blog ne nosi imena Momo's blog in bo ostal odprt tudi za nadaljna ustvarjanja. Filmček tematsko sovpada s serijo, saj obravnava problematiko časa, vendar ni del nje.

Sporočilnost

Kaj filmček sploh želi sporočiti? Začne se z uro, ki se približuje dvanajsti. Dvanajst je prelomna ura vsakega dne, loči dopoldne od popoldneva, »reže« dan na dvoje. V tem filmčku predstavlja dvanajsta ura tako začetek kot konec nečesa. Oči protagonistke vprašujoče pogledajo navzgor, od koder se nadejajo odgovora. In vprašanje, ki ga zastavljajo je vprašanje o tem, ali je mogoče priti od časa k smislu biti, k smislu mojega prebivanja. Ali z drugimi besedami – ali je morda čas moje življenje? Ali se ne kaže čas kot horizont moje biti? Ni čas to, v čemer se razpenja moje življenje od rojstva do smrti? In ali ni tako, da če v polnosti živim svoj čas, tudi v polnosti živim svoje življenje?

Na vrsto pride roka, naslonjena na list papirja, ki v sebi menca svinčnik in se trese od mraza. List papirja je podlaga, je prizorišče protagonistkinega življenja, zaenkrat je še prazen, ker se njeno življenje še ni začelo. Svinčnik je orodje, ki ga drži v rokah, orodje, s katerim si bo omogočila življenje. Brez orodja ljudje pač ne bi mogli (pre)živeti. Roka se od mraza trese, ker jo čaka vznemirljiva avantura. Mraz simbolizira prehod iz enega stanja v drugo – kot nekakšen šok, ko skočiš v nekaj neznanega. Počasi se roka začne pripravljati, da bo začela… In potem odbije 12. Ura se pohitri in protagonistka skoči v čas svojega življenja, skoči v svoje življenje in takrat ko začne risati, se začne njeno življenje. Vleče potezo za potezo, črtico za črtico, kar simbolizira poteze, ki jih dela v svojem življenju. Ena je črtica veselja, spet druga črtica žalosti, pa hrepenenja, pa zaljubljenosti, pa zadovoljstva, pa sproščenosti, pa trpljenja, tesnobe, premagovanja, radosti. Vse te črtice se sčasoma nabirajo in zgoščajo in slika postaja razločnejša, kakor postaja z odraščanjem »razločnejša« tudi ona, v smislu, da izgrajuje svojo identiteto. Risba je torej življenje, ki steče pred njenimi očmi in sama ga s svojimi potezami oblikuje.

Nastopi posnetek oči in v njih vidimo pohitren odsev risanja Da bi svoje življenje lahko živela, ga mora imeti "na očeh". Videti mora vsako potezo, ki jo naredi in jo vnesti v celoto življenja. Temu se reče tudi refleksija, ki je temeljni element samozavedanja. Da bi se zavedal samega sebe, se moraš oddaljiti od sebe in se pogledati takorekoč "od zunaj". Lahko bi rekli, da človek živi v dveh časih: zemeljskem, kjer prebiva, se odloča, prešteva ure, in "višjem", kjer prost omejitev prostora in (zemeljskega) časa kot duh gleda nase v zemeljskem času. Razliko med obema časoma ponazarja razlika med očmi in obrazom. V očeh odseva pohitren posnetek risanja, medtem ko je posnetek obraza "normalno hiter". Obraz je v svojem, višjem času, oči pa spremljajo vso dogajanje v zemeljskem času. 

Potem se pojavi protagonistkin smehljajoč, ljubeč obraz. Nad tem, kar riše, ima veselje, udeležena je v svojem življenjskem času. Življenje ne gre mimo nje, pač pa ga živi in je smiselno. To življenje ljubeče oblikuje, s čudovito nežnostjo, a tudi z odločno krepkostjo. V trenutku, ko je slika končana, se čas ustavi. Spet ob prelomni 12h. Življenja je konec, prišla je smrt, čas se ustavi. Po pretečenem času ostane ta dokončana risba, izpolnjeno življenje. Ostane za vedno, prešla je v večnost. "A čas je življenje in življenje prebiva v srcih". Besede izražajo samo bistvo filmčka, ki govori o vpetosti življenja v čas in da je življenje smiselno samo kolikor je v času, kolikor čas ni dojet kot nekaj tujega, hladnega, grozečega, temveč kolikor je čas last osebe, ki ga živi.

Michelangelova podoba lepo paše v okvir filmčka zaradi dveh razlogov. Po eni strani predstavlja estetsko dovršenost, s katero nam je postregel Michelangelo. Gre za določen ideal, ki je najbrž navdihuje in služi za orientacijo mnogim umetnikom. Če se premaknemo na raven filmčka, omenjen ideal pomeni ideal polnega življenja, po katerem stremimo. Po drugi strani freska ponuja bogato vsebino, kjer Bog navdahne Adama z življenjem. Adam pomeni toliko kot zemljak, se pravi, da je postavljen v zemeljski čas, kjer svobodno kroji svoje življenje. Motiv Božjega dotika pomeni, da je Bog protagonistko poklical v življenje in da ima možnost svoje življenje svobodno izpolniti.

Epizoda 6

Včeraj je bil filmski večer, kjer smo širšemu občinstvu premierno predvajali  tudi epizodo 6. Sedaj pa je napočil čas, da epizodo objavimo tudi na internetu za vse, ki si jo želite ogledati.

Zahvaljujemo se vsem, ki ste si vzeli čas in spremljali naše delo. Vaši ogledi, kritike in pohvale so nam veliko pomenile. Vabimo vas, da še naprej spremljate blog in stran na facebooku, saj bo v bližnji prihodnosti objavljen še kak prispevek, fotografije, novice,...

 

Vse vas lepo pozdravlja ekipa miniserije Momo. 

Filmska predstava m o m o

Čas teče in neslišno tovori dogodke iz prihodnosti, ki se uresničijo v sedanjosti in izgubijo v preteklosti. Čas je edini popotnik, ki se upira toku vsega. Vsi namreč prihajamo iz preteklosti in smo usmerjeni v prihodnost. Samo čas prihaja od tam, kamor gremo in se odpravlja tja, od koder smo prišli.

Eden od dogodkov, ki jih bo prinesel čas, je tudi filmska predstava naše miniserije, ki bo v soboto, 2. oktobra 2010 ob 19h, v zadružnem domu v Zadvoru.

Ogledali si bomo vseh šest epizod, filmski program pa bosta spremljali tudi lepa beseda in glasba. Premierno bo torej širši javnosti prikazana tudi epizoda 6, ki predstavlja epilog miniserije.

Ta večer bo prvič na voljo tudi DVD, ki vam v lični embalaži prinaša miniserijo v polni kvaliteti zvoka in slike.

Vstop bo prost, a hvaležni bomo za vsak dar.
Vaša podpora nam veliko pomeni, saj bomo tako lažje nadaljevali svoje delo tudi v prihodnje.

"AKCIJA!" - Epizoda 2 in spomini režiserke

Če nas prva epizoda uvede v idilični svet predmestnega življenja, nam druga nakaže, da ta svet le ni tako idiličen ter da imajo vsakdanji in preprosti ljudje nevsakodnevne in nič kaj preproste težave. Izpostavljen je Nikola, zidar, ki ni zadovoljen s svojim življenjem, ki mu manjka samozavesti in se sooča z dejstvom, da opravlja le "drugorazredna dela". Svoje turobna pemišljevanja občasno utaplja v alkoholu. Tako postane lahek plen sivih gospodov, ki prav v njem in njemu podobnim najdejo godna tla za svoje načrte. Ponujajo namreč odrešitev iz nevzdržnega stanja, a v resnici odvzemajo ljudem še tisto malo veselja in dostojanstva, ki so ga v življenju imeli.

Beseda režiserke

Režiserko smo zaprosili, da nam nameni nekaj besed o snemanju serije. 

"Režija filma, kot je Momo, je bila precej zahtevna zaradi obsega samega projekta kot tudi zaradi lastne neizkušenosti. V režiserski vlogi sem se sicer preizkusila že lani, a je bilo precej drugače, predvsem je film o sv. Frančišku bil krajši in bolj enostaven, saj smo izbrali le nekaj pomembnejših dogodkov iz njegovega življenja. Letos pa smo sledili knjigi, ki bi ob prevelikem poenostavljanju izgubila ves smisel. Pri snemanju Momo je sodelovalo več kot 40 ljudi in usklajevati tako veliko ekipo zna biti precej zahtevno, tako da je veliko časa vzela že sama organizacija snemanj. Potem je bila tu priprava scene, rekvizitov in kostumov, za katere so letos poskrbeli igralci sami, vendar je bilo potrebno še vedno nekaj nadzora. Šele nato so sledila sama snemanja."

Snemanje serije o sv. Frančišku, Sostro 2009

"Imeli smo 11 snemalnih dni, torej dni ko smo dejansko snemali, in nešteto dni za pripravo in montažo. Najdaljši snemalni dan je bil, ko smo v šoli snemali prizore v štabu sivcev, saj smo bili tam skoraj 12 ur. Snemanje v šoli je zahtevalo tudi največ priprav scene, saj 'kanglce' z rožicami res ne spadajo v hladno okolje glavnega štaba sivih gospodov. Poleg šole smo snemali še v kamnolomu, župnijskem domu, v okolici zapuščene hiše, ki je predstavljala Momin dom, ter na številnih travnikih, nekaj dejanj pa smo posneli kar na našem dvorišču [dvorišču družine Trkov, o.u.]."

Kamnolom ali: fotografu se ni dalo stopiti iz avta.

"Poleg načrtovanja snemanj in obveščanja igralcev je bila moja glavna naloga, da sem na snemanju dala znak za začetek: »AKCIJA!«. Najbolj zanimivo pri snemanju filma je, kako posamezen prizor lahko izpade precej drugače skozi objektiv kamere, kot če ga gledaš v živo. V nekaterih primerih je to pozitivno presenečenje, v drugih pa malo manj."

Ali je ta prizor zgledal boljše v živo ali skozi objektiv? - V živo! Bilo je nepozabno.

"Kljub temu da je bila miniserija Momo obsežen in precej stresen projekt iz režiserskega stališča, ker je zahtevala veliko časa, sem pri nastajanju uživala in si nabrala veliko novih izkušenj. Ponosna sem na končni izdelek in hvaležna za vse ljudi, ki so mi pomagali, da je nastal odličen film."

Katarina Trkov

Vrtec ali faks?

Naj na tem mestu dodam pomenljive besede, ki jih je Katarina izrekla na snemanju in slikovito izpostavljajo razliko med lanskimi snemanji serije o sv. Frančišku in letošnjim projektom: "Kakor da bi iz vrtca preskočili na faks."

Kdo je Momo?

O Momo vemo zelo malo. Ende v svoji knjigi izda toliko, kolikor mora bralec o tej deklici vedeti, da bi razumel zgodbo.

Ime

Kdo je Momo? O njej vemo, da je pobegnila iz sirotišnice, da očitno nima staršev in da si je sama dala ime. Kakšno je njeno pravo ime, vedo morda upravljalci sirotišnice. Morda je starše izgubila ob rojstvu in so ji ime dali v sirotišnici. Dodeljeno ime ji ni bilo všeč, zato si je izmislila novega. Momo. Ime je čudno in v večini evropskih jezikov ne pomeni ničesar. Verjetno ga sama Momo ni razumela, sklepamo namreč lahko, da je Evropejka, natančneje Italijanka, glede na to, da je Ende Momo napisal v letih, ko je živel v Italiji. Najde pa ime svoj pomen v japonščini, pomeni namreč breskev. Izraz "momoe" pomeni "sto blagoslovov", "momoko" pa "breskov otrok". Vemo, da je Ende gojil prav posebno vez do Japonske, glede na to, da je njegova druga žena bila Japonka. Vprašanje ostaja, koliko veze ima japonski pomen imena z zgodbo in na tem mestu se v to ne bomo spuščali.

Poslušanje

Pomen imena vglavnem ostaja zastrt in morda je dobro tako. Če o dekličini preteklosti vemo zelo malo, pa se nam hitro razodene njena narava. Ima poseben dar poslušanja, ki je v marsičem drugačen od naše sposobnosti poslušanja. Predvsem se njen dar ne omejuje na sluh in besede, temveč zajame bit tega, čemur prisluhne, v celoti. Momo niti ne sprašuje niti ne predlaga, ne svetuje, v pogovoru ni enakovreden partner, ni nekdo, ki bi te povlekel za rokav in peljal po poti. Ona samo posluša. Ljudem, pticam, mačkom itd. Vse to so njeni prijatelji, ki jih želi imeti ob sebi. Z darom poslušanja jih povabi in izzove, da se soočijo s samim seboj. Ko jim prisluhne, privre iz njih njihova najgloblja notranjost, njihove želje, talenti, strasti, resnica o njih samih. Ob Momo postanejo ljudje oni sami, to, kar so. Resnico in pravo pot najdejo sami v sebi.

Filozofsko ozadje

Poslušanje, ki je bilo lastno Momo in Endejeva zgodba nasploh, močno spominja na filozofijo Martina Heideggra, gotovo najvplivnejšega filozofa 20. stoletja in avtorja knjige Bit in čas. Znanost je po njegovem mnenju zašla v slepo ulico. Vsem je postalo jasno, da že dolgo več ne raziskuje reči, temveč jih ustvarja oz. preustvarja. Vzemimo za primer biologijo: živa bitja razvršča po rodovih in vrstah, gleda jih skozi prizmo genetike, zanima jo presnova, razmnoževanje, zmožnost preživetja v različnih okoliščinah. Človek temu pogledu ni izvzet. Je biološki organizem, podložen z določenim genskim materialom. Je konstrukt - v tem primeru - biologije. Toda, ali je to resnica o človeku? Ali ni človek veliko več? Po drugi strani, če nam biologija in druge znanosti  ne morejo podati resnice o živih bitjih, temveč le bolj ali manj približen konstrukt, ali potem lahko sploh kdaj spoznamo resnico o njih ali smo ujeti v nevednost? Kako rešiti ta problem? Kako spoznati resnico? Vprašanje se je zastavilo Heideggru in njegovim predhodnikom in postregli so z zanimivim odgovorom. Če mi in naša znanost ne more priti do reči takšnih kot so v resnici, potem ostaja samo to, da pridejo reči, takšne kot so, k nam. Pustiti moramo, da nam reči spregovorijo, da nam same povedo kaj oz. kdo so. Moramo jim prisluhniti in jim pustiti, da so to kar pač so. Pustiti jim moramo biti. Naenkrat človek ni več samo biološki konstrukt, ni več samo številka, koncept, temveč je bitje z imenom in priimkom, s svojo zgodbo, s svojim notranjim bogastvom in s tem, kar ga pač dela takšnega kot je. Človek nas ne zanima več samo tukaj in zdaj (ko razmišljamo, kako in kje ga bomo uporabili), temveč se nam kaže v vsem svojem času: od rojstva do smrti. Človek postane oseba šele, ko ga upoštevamo v celoti, v razponu med rojstvom in smrtjo. Od tod Endejeve znamenite besede: "A čas je življenje..."

Za Momo se zdi, da je utelešenje Heideggrovega filozofa (beri: pesnika), ki zna prisluhniti vsemu bivajočemu in tako pride resnici do dna. V svetu se človek odtujuje samemu sebi, je številka in sivi gospodje ga v tem do skrajnosti potrdijo. Pri Momo, ki mu prisluhne, je znova on sam, z vsem časom (osebo), ki mu je dan.

Martin Heidegger

Michael Ende

Druge lastnosti Momo

Momo pa ni samo nekakšna nedoločena reč, ob kateri ljudje najdejo sami sebe. Tudi ona je oseba, otrok med 8. in 12. letom starosti. Rada ima prijatelje, rada se igra, rada je sprejeta in ljubljena. Da zelo malo govori, še ne pomeni, da ni bistra. Resnici na ljubo je inteligentnejša od večine njenih prijateljev, saj njen pogled seže onkraj potrošniške logike sivih gospodov, ki so ji podlegli skoraj vsi. Momo se zaveda, kaj je najvažnejše v življenju: čas, doživet s srcem (ob prijateljih, v ljubezni,..) in ne čas brezciljnega pehanja za napredkom, ki se izkaže za ukraden čas. Momo ne zanima nakopičen presežek dobrin, pravi, da ne potrebuje veliko. Ubira pot uboštva, kjer preprosto življenje dopušča prostor nečemu zares pomembnemu.

Skrivnost, skrita za smehljajem

Kljub naštetim lastnostim pa Momo še vedno ostaja nadvse skrivnostna. V naši seriji se to kaže na dva načina. Ko je Momo vesela, to pokaže s smehljajem, za katerega se zdi, kot da se dotika vsega dogajanja okrog nje, hkrati pa jo dviguje nad to dogajanje. Nikoli pa se ne krohota. Ko izgublja prijatelje, se smehljaj spremeni v resnost in žalost pade na njen obraz. Zdi se, kot da na svojevrsten način deli bolečino svojih prijateljev. Iz izraza na njenem obrazi ne moreš razbrati, kaj se dogaja v njeni glavi. Kot da ne bi bila del tega sveta, pa vendar se trenutka zaveda bolj kot vsi ostali.

Izbira igralke

Ni bilo ves čas samoumevno, da bo Momo igrala Barbara. V igri je bilo še kakšno drugo ime. Vendar se mi izbira zdi dobra prav zato, ker je znala pred gledalca ponesti lastnosti Momo. Sama zase pravi, da je ob sprejetju vloge imela pomisleke, češ da še nikoli ni toliko igrala, niti imela glavne vloge. Imela je pomisleke tudi glede količine besedila, ki bi se ga morala naučiti in ga potem tudi odigrati, a sem obljubil, da v scenariju ne bo imela veliko besedila, češ da Momo bolj ali manj posluša in ne govori. Pomisleki so se razblinili in dobili smo igralko, ki je dobro utelesila glavne lastnosti Momo, še posebej skrivnostnost protagonistke.

Iz snemanj za uvodnik serije

O prvi epizodi, prvem kadru in scenariju

Prvi kader

Kot zanimivost naj povem, da je prvi kader začetne epizode, namreč ta, ko se Pepi pelje po travniški poti, bil posnet prvi. Z njim smo otvorili snemalna dela, za katera nismo vedeli, kako dolgo bodo trajala. Bilo je v začetku maja 2010. Pripravili smo vse potrebno: postavili roko (crane), stative, kameri, ekran, ki je omogočal snemanje z roko in je občasno nagajal, Pepi se je preoblekel v delavska oblačila in vadil, kako ujeti ravnotežje na starem koslesu z metlo na rami. Precej časa je trajalo, da smo posneli kratki kader. Spomnim se, da nam je občasno nagajal dež in da je na posnetkih prišlo do odstopanj v svetlobi. Barbari sta bili za manjšo kamero: večja (ki je bila za kamero, kadar sem sam bil v kadru) je snemala in manjša (Momo) je držala dežnik. Roko, na kateri je bila večja kamera, sta upravljala Jan (razne vloge) in Katarina (režiserka). Zraven sta bila še Janez (Agent 002), ki je skrbel za zvok in Miha (Nikola), ki je tudi občasno stopil za manjšo kamero. In tako se je začelo. Počasi, a gotovo. Bili smo kakor stroj, ki potrebuje svoj čas, da se zažene. A ko steče, teče.

Beseda o scenariju

Čeprav je Endejeva knjiga mladinski roman, je mestoma precej kompleksen in odpira prostor za več možnih interpretacij. Zraven tega je roman precej obsežen in bil je svojevrsten izziv razrezati pripoved na šest delov in jo skrajšati na dogledno minutažo. Zato je izvirniku bilo veliko odvzetega, marsikaj je bilo poenostavljeno, nekaj pa tudi dodano. Omeniti velja, da kakor hitro se lotiš pisanja adaptacije, začneš ne samo preoblikovati dano snov, temveč ustvarjati nekaj novega. Ponudi se izbira, v kakšni "barvi" želiš zgodbo podati. Je ta morda svetla in prijazna, barvita in kičasta ali temna, resna in globoka? Čeprav je serija prvotno bila namenjena otrokom oratorija, sem se odločil za temno s primesmi svetlega. Izbira se na prvi pogled ne zdi logična, saj naj bi otroci veliko raje imeli svetlo in barvito pripoved. Morda je temu res tako. A iz svojega otroštva se spomnim, da sem imel veliko raje serije s temnim pod-tonom, kot pa barvite, denimo Power rangerse, zato izbira ni bila težka. Endejeva knjiga je bila podlaga scenarija, vendar pa je v njem moč začutiti druge vplive; po nekom se človek pač mora zgledovati. Pravzaprav sta zgleda bila dva. Prvi je J.M. Straczynski, avtor tv serije Babylon 5, ki slovi po odlični zgodbi, dodelanih likih in atmosferi, ki te potegne vase, drugi pa je Cristopher Nolan, ki navdušuje s svojo nelinearno pripovedjo, hkratnim dogajanjem in igranjem s časom.

Epizoda 1

Prva epizoda uvede gledalca v svet Momo in njenih prijateljev. V osnovi imamo zraven Momo štiri like, ki so za zgodbo prve epizode, pomembni. To sta Nikola in Nino (in Marija - skupaj delujeta skoraj kot en lik) ter Gigi in Pepi. Gre za dvoje nasprotij, ki vsako na svoj način nagovarja protagonistko. Nikola in Nino sta v sporu, za kaj točno gre, se nam razkrije v drugi epizodi. Nikola je zidar, vzkipljiv, močan, a tudi nesamozavesten in nagnjen k alkoholu. Nino, gostilničar, je vsekakor bolj zgovoren od Nikole, ima urejeno življenje, ob strani mu stoji Marija. Gigi in Pepi sicer nista v sporu, zato pa svoje nasprotje kažeta karakterno. Prvi veliko govori, ima veliko domišljije in je sanjav, prostodušen. Drugi je introventiran do te mere, da ga imajo za ne povsem prištevnega. Pepi govori redko in kar izreče, dobro premisli. Zgodovine, ki bi bila v seriji izrazito izpostavljena, liki nimajo, razen Nikole. V predmestju pač živijo svoje preprosto življenje, vse dokler ne pride Momo, ki temu življenju prida globjo razsežnost. Več o sami Momo v nadaljevanju...

momo - miniserija v šestih delih

Miniserija, ustvarjena po knjižni predlogi Michaela Endeja. Presegla je okvirje oratorijske zgodbe in s povsem izvirno adaptacijo poskrbela za napeto filmsko pripoved o tatovih, ki so ljudem kradli čas in o otroku, ki jim ga je vrnil.

Na tem mestu si lahko ogledate vse dosedaj objavljene epizode. Med objavo četrte in pete epizode je preteklo precej časa: posebni učinki in virtualno okolje so pač zahtevali svoje. Potrebno je bilo urediti zvok, mestoma posnet material celo sinhronizirati. Sedaj je epizoda objavjena in upam, da boste ob ogledu uživali!