Filmska predstava m o m o

Čas teče in neslišno tovori dogodke iz prihodnosti, ki se uresničijo v sedanjosti in izgubijo v preteklosti. Čas je edini popotnik, ki se upira toku vsega. Vsi namreč prihajamo iz preteklosti in smo usmerjeni v prihodnost. Samo čas prihaja od tam, kamor gremo in se odpravlja tja, od koder smo prišli.

Eden od dogodkov, ki jih bo prinesel čas, je tudi filmska predstava naše miniserije, ki bo v soboto, 2. oktobra 2010 ob 19h, v zadružnem domu v Zadvoru.

Ogledali si bomo vseh šest epizod, filmski program pa bosta spremljali tudi lepa beseda in glasba. Premierno bo torej širši javnosti prikazana tudi epizoda 6, ki predstavlja epilog miniserije.

Ta večer bo prvič na voljo tudi DVD, ki vam v lični embalaži prinaša miniserijo v polni kvaliteti zvoka in slike.

Vstop bo prost, a hvaležni bomo za vsak dar.
Vaša podpora nam veliko pomeni, saj bomo tako lažje nadaljevali svoje delo tudi v prihodnje.

"AKCIJA!" - Epizoda 2 in spomini režiserke

Če nas prva epizoda uvede v idilični svet predmestnega življenja, nam druga nakaže, da ta svet le ni tako idiličen ter da imajo vsakdanji in preprosti ljudje nevsakodnevne in nič kaj preproste težave. Izpostavljen je Nikola, zidar, ki ni zadovoljen s svojim življenjem, ki mu manjka samozavesti in se sooča z dejstvom, da opravlja le "drugorazredna dela". Svoje turobna pemišljevanja občasno utaplja v alkoholu. Tako postane lahek plen sivih gospodov, ki prav v njem in njemu podobnim najdejo godna tla za svoje načrte. Ponujajo namreč odrešitev iz nevzdržnega stanja, a v resnici odvzemajo ljudem še tisto malo veselja in dostojanstva, ki so ga v življenju imeli.

Beseda režiserke

Režiserko smo zaprosili, da nam nameni nekaj besed o snemanju serije. 

"Režija filma, kot je Momo, je bila precej zahtevna zaradi obsega samega projekta kot tudi zaradi lastne neizkušenosti. V režiserski vlogi sem se sicer preizkusila že lani, a je bilo precej drugače, predvsem je film o sv. Frančišku bil krajši in bolj enostaven, saj smo izbrali le nekaj pomembnejših dogodkov iz njegovega življenja. Letos pa smo sledili knjigi, ki bi ob prevelikem poenostavljanju izgubila ves smisel. Pri snemanju Momo je sodelovalo več kot 40 ljudi in usklajevati tako veliko ekipo zna biti precej zahtevno, tako da je veliko časa vzela že sama organizacija snemanj. Potem je bila tu priprava scene, rekvizitov in kostumov, za katere so letos poskrbeli igralci sami, vendar je bilo potrebno še vedno nekaj nadzora. Šele nato so sledila sama snemanja."

Snemanje serije o sv. Frančišku, Sostro 2009

"Imeli smo 11 snemalnih dni, torej dni ko smo dejansko snemali, in nešteto dni za pripravo in montažo. Najdaljši snemalni dan je bil, ko smo v šoli snemali prizore v štabu sivcev, saj smo bili tam skoraj 12 ur. Snemanje v šoli je zahtevalo tudi največ priprav scene, saj 'kanglce' z rožicami res ne spadajo v hladno okolje glavnega štaba sivih gospodov. Poleg šole smo snemali še v kamnolomu, župnijskem domu, v okolici zapuščene hiše, ki je predstavljala Momin dom, ter na številnih travnikih, nekaj dejanj pa smo posneli kar na našem dvorišču [dvorišču družine Trkov, o.u.]."

Kamnolom ali: fotografu se ni dalo stopiti iz avta.

"Poleg načrtovanja snemanj in obveščanja igralcev je bila moja glavna naloga, da sem na snemanju dala znak za začetek: »AKCIJA!«. Najbolj zanimivo pri snemanju filma je, kako posamezen prizor lahko izpade precej drugače skozi objektiv kamere, kot če ga gledaš v živo. V nekaterih primerih je to pozitivno presenečenje, v drugih pa malo manj."

Ali je ta prizor zgledal boljše v živo ali skozi objektiv? - V živo! Bilo je nepozabno.

"Kljub temu da je bila miniserija Momo obsežen in precej stresen projekt iz režiserskega stališča, ker je zahtevala veliko časa, sem pri nastajanju uživala in si nabrala veliko novih izkušenj. Ponosna sem na končni izdelek in hvaležna za vse ljudi, ki so mi pomagali, da je nastal odličen film."

Katarina Trkov

Vrtec ali faks?

Naj na tem mestu dodam pomenljive besede, ki jih je Katarina izrekla na snemanju in slikovito izpostavljajo razliko med lanskimi snemanji serije o sv. Frančišku in letošnjim projektom: "Kakor da bi iz vrtca preskočili na faks."

Kdo je Momo?

O Momo vemo zelo malo. Ende v svoji knjigi izda toliko, kolikor mora bralec o tej deklici vedeti, da bi razumel zgodbo.

Ime

Kdo je Momo? O njej vemo, da je pobegnila iz sirotišnice, da očitno nima staršev in da si je sama dala ime. Kakšno je njeno pravo ime, vedo morda upravljalci sirotišnice. Morda je starše izgubila ob rojstvu in so ji ime dali v sirotišnici. Dodeljeno ime ji ni bilo všeč, zato si je izmislila novega. Momo. Ime je čudno in v večini evropskih jezikov ne pomeni ničesar. Verjetno ga sama Momo ni razumela, sklepamo namreč lahko, da je Evropejka, natančneje Italijanka, glede na to, da je Ende Momo napisal v letih, ko je živel v Italiji. Najde pa ime svoj pomen v japonščini, pomeni namreč breskev. Izraz "momoe" pomeni "sto blagoslovov", "momoko" pa "breskov otrok". Vemo, da je Ende gojil prav posebno vez do Japonske, glede na to, da je njegova druga žena bila Japonka. Vprašanje ostaja, koliko veze ima japonski pomen imena z zgodbo in na tem mestu se v to ne bomo spuščali.

Poslušanje

Pomen imena vglavnem ostaja zastrt in morda je dobro tako. Če o dekličini preteklosti vemo zelo malo, pa se nam hitro razodene njena narava. Ima poseben dar poslušanja, ki je v marsičem drugačen od naše sposobnosti poslušanja. Predvsem se njen dar ne omejuje na sluh in besede, temveč zajame bit tega, čemur prisluhne, v celoti. Momo niti ne sprašuje niti ne predlaga, ne svetuje, v pogovoru ni enakovreden partner, ni nekdo, ki bi te povlekel za rokav in peljal po poti. Ona samo posluša. Ljudem, pticam, mačkom itd. Vse to so njeni prijatelji, ki jih želi imeti ob sebi. Z darom poslušanja jih povabi in izzove, da se soočijo s samim seboj. Ko jim prisluhne, privre iz njih njihova najgloblja notranjost, njihove želje, talenti, strasti, resnica o njih samih. Ob Momo postanejo ljudje oni sami, to, kar so. Resnico in pravo pot najdejo sami v sebi.

Filozofsko ozadje

Poslušanje, ki je bilo lastno Momo in Endejeva zgodba nasploh, močno spominja na filozofijo Martina Heideggra, gotovo najvplivnejšega filozofa 20. stoletja in avtorja knjige Bit in čas. Znanost je po njegovem mnenju zašla v slepo ulico. Vsem je postalo jasno, da že dolgo več ne raziskuje reči, temveč jih ustvarja oz. preustvarja. Vzemimo za primer biologijo: živa bitja razvršča po rodovih in vrstah, gleda jih skozi prizmo genetike, zanima jo presnova, razmnoževanje, zmožnost preživetja v različnih okoliščinah. Človek temu pogledu ni izvzet. Je biološki organizem, podložen z določenim genskim materialom. Je konstrukt - v tem primeru - biologije. Toda, ali je to resnica o človeku? Ali ni človek veliko več? Po drugi strani, če nam biologija in druge znanosti  ne morejo podati resnice o živih bitjih, temveč le bolj ali manj približen konstrukt, ali potem lahko sploh kdaj spoznamo resnico o njih ali smo ujeti v nevednost? Kako rešiti ta problem? Kako spoznati resnico? Vprašanje se je zastavilo Heideggru in njegovim predhodnikom in postregli so z zanimivim odgovorom. Če mi in naša znanost ne more priti do reči takšnih kot so v resnici, potem ostaja samo to, da pridejo reči, takšne kot so, k nam. Pustiti moramo, da nam reči spregovorijo, da nam same povedo kaj oz. kdo so. Moramo jim prisluhniti in jim pustiti, da so to kar pač so. Pustiti jim moramo biti. Naenkrat človek ni več samo biološki konstrukt, ni več samo številka, koncept, temveč je bitje z imenom in priimkom, s svojo zgodbo, s svojim notranjim bogastvom in s tem, kar ga pač dela takšnega kot je. Človek nas ne zanima več samo tukaj in zdaj (ko razmišljamo, kako in kje ga bomo uporabili), temveč se nam kaže v vsem svojem času: od rojstva do smrti. Človek postane oseba šele, ko ga upoštevamo v celoti, v razponu med rojstvom in smrtjo. Od tod Endejeve znamenite besede: "A čas je življenje..."

Za Momo se zdi, da je utelešenje Heideggrovega filozofa (beri: pesnika), ki zna prisluhniti vsemu bivajočemu in tako pride resnici do dna. V svetu se človek odtujuje samemu sebi, je številka in sivi gospodje ga v tem do skrajnosti potrdijo. Pri Momo, ki mu prisluhne, je znova on sam, z vsem časom (osebo), ki mu je dan.

Martin Heidegger

Michael Ende

Druge lastnosti Momo

Momo pa ni samo nekakšna nedoločena reč, ob kateri ljudje najdejo sami sebe. Tudi ona je oseba, otrok med 8. in 12. letom starosti. Rada ima prijatelje, rada se igra, rada je sprejeta in ljubljena. Da zelo malo govori, še ne pomeni, da ni bistra. Resnici na ljubo je inteligentnejša od večine njenih prijateljev, saj njen pogled seže onkraj potrošniške logike sivih gospodov, ki so ji podlegli skoraj vsi. Momo se zaveda, kaj je najvažnejše v življenju: čas, doživet s srcem (ob prijateljih, v ljubezni,..) in ne čas brezciljnega pehanja za napredkom, ki se izkaže za ukraden čas. Momo ne zanima nakopičen presežek dobrin, pravi, da ne potrebuje veliko. Ubira pot uboštva, kjer preprosto življenje dopušča prostor nečemu zares pomembnemu.

Skrivnost, skrita za smehljajem

Kljub naštetim lastnostim pa Momo še vedno ostaja nadvse skrivnostna. V naši seriji se to kaže na dva načina. Ko je Momo vesela, to pokaže s smehljajem, za katerega se zdi, kot da se dotika vsega dogajanja okrog nje, hkrati pa jo dviguje nad to dogajanje. Nikoli pa se ne krohota. Ko izgublja prijatelje, se smehljaj spremeni v resnost in žalost pade na njen obraz. Zdi se, kot da na svojevrsten način deli bolečino svojih prijateljev. Iz izraza na njenem obrazi ne moreš razbrati, kaj se dogaja v njeni glavi. Kot da ne bi bila del tega sveta, pa vendar se trenutka zaveda bolj kot vsi ostali.

Izbira igralke

Ni bilo ves čas samoumevno, da bo Momo igrala Barbara. V igri je bilo še kakšno drugo ime. Vendar se mi izbira zdi dobra prav zato, ker je znala pred gledalca ponesti lastnosti Momo. Sama zase pravi, da je ob sprejetju vloge imela pomisleke, češ da še nikoli ni toliko igrala, niti imela glavne vloge. Imela je pomisleke tudi glede količine besedila, ki bi se ga morala naučiti in ga potem tudi odigrati, a sem obljubil, da v scenariju ne bo imela veliko besedila, češ da Momo bolj ali manj posluša in ne govori. Pomisleki so se razblinili in dobili smo igralko, ki je dobro utelesila glavne lastnosti Momo, še posebej skrivnostnost protagonistke.

Iz snemanj za uvodnik serije

O prvi epizodi, prvem kadru in scenariju

Prvi kader

Kot zanimivost naj povem, da je prvi kader začetne epizode, namreč ta, ko se Pepi pelje po travniški poti, bil posnet prvi. Z njim smo otvorili snemalna dela, za katera nismo vedeli, kako dolgo bodo trajala. Bilo je v začetku maja 2010. Pripravili smo vse potrebno: postavili roko (crane), stative, kameri, ekran, ki je omogočal snemanje z roko in je občasno nagajal, Pepi se je preoblekel v delavska oblačila in vadil, kako ujeti ravnotežje na starem koslesu z metlo na rami. Precej časa je trajalo, da smo posneli kratki kader. Spomnim se, da nam je občasno nagajal dež in da je na posnetkih prišlo do odstopanj v svetlobi. Barbari sta bili za manjšo kamero: večja (ki je bila za kamero, kadar sem sam bil v kadru) je snemala in manjša (Momo) je držala dežnik. Roko, na kateri je bila večja kamera, sta upravljala Jan (razne vloge) in Katarina (režiserka). Zraven sta bila še Janez (Agent 002), ki je skrbel za zvok in Miha (Nikola), ki je tudi občasno stopil za manjšo kamero. In tako se je začelo. Počasi, a gotovo. Bili smo kakor stroj, ki potrebuje svoj čas, da se zažene. A ko steče, teče.

Beseda o scenariju

Čeprav je Endejeva knjiga mladinski roman, je mestoma precej kompleksen in odpira prostor za več možnih interpretacij. Zraven tega je roman precej obsežen in bil je svojevrsten izziv razrezati pripoved na šest delov in jo skrajšati na dogledno minutažo. Zato je izvirniku bilo veliko odvzetega, marsikaj je bilo poenostavljeno, nekaj pa tudi dodano. Omeniti velja, da kakor hitro se lotiš pisanja adaptacije, začneš ne samo preoblikovati dano snov, temveč ustvarjati nekaj novega. Ponudi se izbira, v kakšni "barvi" želiš zgodbo podati. Je ta morda svetla in prijazna, barvita in kičasta ali temna, resna in globoka? Čeprav je serija prvotno bila namenjena otrokom oratorija, sem se odločil za temno s primesmi svetlega. Izbira se na prvi pogled ne zdi logična, saj naj bi otroci veliko raje imeli svetlo in barvito pripoved. Morda je temu res tako. A iz svojega otroštva se spomnim, da sem imel veliko raje serije s temnim pod-tonom, kot pa barvite, denimo Power rangerse, zato izbira ni bila težka. Endejeva knjiga je bila podlaga scenarija, vendar pa je v njem moč začutiti druge vplive; po nekom se človek pač mora zgledovati. Pravzaprav sta zgleda bila dva. Prvi je J.M. Straczynski, avtor tv serije Babylon 5, ki slovi po odlični zgodbi, dodelanih likih in atmosferi, ki te potegne vase, drugi pa je Cristopher Nolan, ki navdušuje s svojo nelinearno pripovedjo, hkratnim dogajanjem in igranjem s časom.

Epizoda 1

Prva epizoda uvede gledalca v svet Momo in njenih prijateljev. V osnovi imamo zraven Momo štiri like, ki so za zgodbo prve epizode, pomembni. To sta Nikola in Nino (in Marija - skupaj delujeta skoraj kot en lik) ter Gigi in Pepi. Gre za dvoje nasprotij, ki vsako na svoj način nagovarja protagonistko. Nikola in Nino sta v sporu, za kaj točno gre, se nam razkrije v drugi epizodi. Nikola je zidar, vzkipljiv, močan, a tudi nesamozavesten in nagnjen k alkoholu. Nino, gostilničar, je vsekakor bolj zgovoren od Nikole, ima urejeno življenje, ob strani mu stoji Marija. Gigi in Pepi sicer nista v sporu, zato pa svoje nasprotje kažeta karakterno. Prvi veliko govori, ima veliko domišljije in je sanjav, prostodušen. Drugi je introventiran do te mere, da ga imajo za ne povsem prištevnega. Pepi govori redko in kar izreče, dobro premisli. Zgodovine, ki bi bila v seriji izrazito izpostavljena, liki nimajo, razen Nikole. V predmestju pač živijo svoje preprosto življenje, vse dokler ne pride Momo, ki temu življenju prida globjo razsežnost. Več o sami Momo v nadaljevanju...