Kdo je Momo?

O Momo vemo zelo malo. Ende v svoji knjigi izda toliko, kolikor mora bralec o tej deklici vedeti, da bi razumel zgodbo.

Ime

Kdo je Momo? O njej vemo, da je pobegnila iz sirotišnice, da očitno nima staršev in da si je sama dala ime. Kakšno je njeno pravo ime, vedo morda upravljalci sirotišnice. Morda je starše izgubila ob rojstvu in so ji ime dali v sirotišnici. Dodeljeno ime ji ni bilo všeč, zato si je izmislila novega. Momo. Ime je čudno in v večini evropskih jezikov ne pomeni ničesar. Verjetno ga sama Momo ni razumela, sklepamo namreč lahko, da je Evropejka, natančneje Italijanka, glede na to, da je Ende Momo napisal v letih, ko je živel v Italiji. Najde pa ime svoj pomen v japonščini, pomeni namreč breskev. Izraz "momoe" pomeni "sto blagoslovov", "momoko" pa "breskov otrok". Vemo, da je Ende gojil prav posebno vez do Japonske, glede na to, da je njegova druga žena bila Japonka. Vprašanje ostaja, koliko veze ima japonski pomen imena z zgodbo in na tem mestu se v to ne bomo spuščali.

Poslušanje

Pomen imena vglavnem ostaja zastrt in morda je dobro tako. Če o dekličini preteklosti vemo zelo malo, pa se nam hitro razodene njena narava. Ima poseben dar poslušanja, ki je v marsičem drugačen od naše sposobnosti poslušanja. Predvsem se njen dar ne omejuje na sluh in besede, temveč zajame bit tega, čemur prisluhne, v celoti. Momo niti ne sprašuje niti ne predlaga, ne svetuje, v pogovoru ni enakovreden partner, ni nekdo, ki bi te povlekel za rokav in peljal po poti. Ona samo posluša. Ljudem, pticam, mačkom itd. Vse to so njeni prijatelji, ki jih želi imeti ob sebi. Z darom poslušanja jih povabi in izzove, da se soočijo s samim seboj. Ko jim prisluhne, privre iz njih njihova najgloblja notranjost, njihove želje, talenti, strasti, resnica o njih samih. Ob Momo postanejo ljudje oni sami, to, kar so. Resnico in pravo pot najdejo sami v sebi.

Filozofsko ozadje

Poslušanje, ki je bilo lastno Momo in Endejeva zgodba nasploh, močno spominja na filozofijo Martina Heideggra, gotovo najvplivnejšega filozofa 20. stoletja in avtorja knjige Bit in čas. Znanost je po njegovem mnenju zašla v slepo ulico. Vsem je postalo jasno, da že dolgo več ne raziskuje reči, temveč jih ustvarja oz. preustvarja. Vzemimo za primer biologijo: živa bitja razvršča po rodovih in vrstah, gleda jih skozi prizmo genetike, zanima jo presnova, razmnoževanje, zmožnost preživetja v različnih okoliščinah. Človek temu pogledu ni izvzet. Je biološki organizem, podložen z določenim genskim materialom. Je konstrukt - v tem primeru - biologije. Toda, ali je to resnica o človeku? Ali ni človek veliko več? Po drugi strani, če nam biologija in druge znanosti  ne morejo podati resnice o živih bitjih, temveč le bolj ali manj približen konstrukt, ali potem lahko sploh kdaj spoznamo resnico o njih ali smo ujeti v nevednost? Kako rešiti ta problem? Kako spoznati resnico? Vprašanje se je zastavilo Heideggru in njegovim predhodnikom in postregli so z zanimivim odgovorom. Če mi in naša znanost ne more priti do reči takšnih kot so v resnici, potem ostaja samo to, da pridejo reči, takšne kot so, k nam. Pustiti moramo, da nam reči spregovorijo, da nam same povedo kaj oz. kdo so. Moramo jim prisluhniti in jim pustiti, da so to kar pač so. Pustiti jim moramo biti. Naenkrat človek ni več samo biološki konstrukt, ni več samo številka, koncept, temveč je bitje z imenom in priimkom, s svojo zgodbo, s svojim notranjim bogastvom in s tem, kar ga pač dela takšnega kot je. Človek nas ne zanima več samo tukaj in zdaj (ko razmišljamo, kako in kje ga bomo uporabili), temveč se nam kaže v vsem svojem času: od rojstva do smrti. Človek postane oseba šele, ko ga upoštevamo v celoti, v razponu med rojstvom in smrtjo. Od tod Endejeve znamenite besede: "A čas je življenje..."

Za Momo se zdi, da je utelešenje Heideggrovega filozofa (beri: pesnika), ki zna prisluhniti vsemu bivajočemu in tako pride resnici do dna. V svetu se človek odtujuje samemu sebi, je številka in sivi gospodje ga v tem do skrajnosti potrdijo. Pri Momo, ki mu prisluhne, je znova on sam, z vsem časom (osebo), ki mu je dan.

Martin Heidegger

Michael Ende

Druge lastnosti Momo

Momo pa ni samo nekakšna nedoločena reč, ob kateri ljudje najdejo sami sebe. Tudi ona je oseba, otrok med 8. in 12. letom starosti. Rada ima prijatelje, rada se igra, rada je sprejeta in ljubljena. Da zelo malo govori, še ne pomeni, da ni bistra. Resnici na ljubo je inteligentnejša od večine njenih prijateljev, saj njen pogled seže onkraj potrošniške logike sivih gospodov, ki so ji podlegli skoraj vsi. Momo se zaveda, kaj je najvažnejše v življenju: čas, doživet s srcem (ob prijateljih, v ljubezni,..) in ne čas brezciljnega pehanja za napredkom, ki se izkaže za ukraden čas. Momo ne zanima nakopičen presežek dobrin, pravi, da ne potrebuje veliko. Ubira pot uboštva, kjer preprosto življenje dopušča prostor nečemu zares pomembnemu.

Skrivnost, skrita za smehljajem

Kljub naštetim lastnostim pa Momo še vedno ostaja nadvse skrivnostna. V naši seriji se to kaže na dva načina. Ko je Momo vesela, to pokaže s smehljajem, za katerega se zdi, kot da se dotika vsega dogajanja okrog nje, hkrati pa jo dviguje nad to dogajanje. Nikoli pa se ne krohota. Ko izgublja prijatelje, se smehljaj spremeni v resnost in žalost pade na njen obraz. Zdi se, kot da na svojevrsten način deli bolečino svojih prijateljev. Iz izraza na njenem obrazi ne moreš razbrati, kaj se dogaja v njeni glavi. Kot da ne bi bila del tega sveta, pa vendar se trenutka zaveda bolj kot vsi ostali.

Izbira igralke

Ni bilo ves čas samoumevno, da bo Momo igrala Barbara. V igri je bilo še kakšno drugo ime. Vendar se mi izbira zdi dobra prav zato, ker je znala pred gledalca ponesti lastnosti Momo. Sama zase pravi, da je ob sprejetju vloge imela pomisleke, češ da še nikoli ni toliko igrala, niti imela glavne vloge. Imela je pomisleke tudi glede količine besedila, ki bi se ga morala naučiti in ga potem tudi odigrati, a sem obljubil, da v scenariju ne bo imela veliko besedila, češ da Momo bolj ali manj posluša in ne govori. Pomisleki so se razblinili in dobili smo igralko, ki je dobro utelesila glavne lastnosti Momo, še posebej skrivnostnost protagonistke.

Iz snemanj za uvodnik serije