O prvi epizodi, prvem kadru in scenariju

Prvi kader

Kot zanimivost naj povem, da je prvi kader začetne epizode, namreč ta, ko se Pepi pelje po travniški poti, bil posnet prvi. Z njim smo otvorili snemalna dela, za katera nismo vedeli, kako dolgo bodo trajala. Bilo je v začetku maja 2010. Pripravili smo vse potrebno: postavili roko (crane), stative, kameri, ekran, ki je omogočal snemanje z roko in je občasno nagajal, Pepi se je preoblekel v delavska oblačila in vadil, kako ujeti ravnotežje na starem koslesu z metlo na rami. Precej časa je trajalo, da smo posneli kratki kader. Spomnim se, da nam je občasno nagajal dež in da je na posnetkih prišlo do odstopanj v svetlobi. Barbari sta bili za manjšo kamero: večja (ki je bila za kamero, kadar sem sam bil v kadru) je snemala in manjša (Momo) je držala dežnik. Roko, na kateri je bila večja kamera, sta upravljala Jan (razne vloge) in Katarina (režiserka). Zraven sta bila še Janez (Agent 002), ki je skrbel za zvok in Miha (Nikola), ki je tudi občasno stopil za manjšo kamero. In tako se je začelo. Počasi, a gotovo. Bili smo kakor stroj, ki potrebuje svoj čas, da se zažene. A ko steče, teče.

Beseda o scenariju

Čeprav je Endejeva knjiga mladinski roman, je mestoma precej kompleksen in odpira prostor za več možnih interpretacij. Zraven tega je roman precej obsežen in bil je svojevrsten izziv razrezati pripoved na šest delov in jo skrajšati na dogledno minutažo. Zato je izvirniku bilo veliko odvzetega, marsikaj je bilo poenostavljeno, nekaj pa tudi dodano. Omeniti velja, da kakor hitro se lotiš pisanja adaptacije, začneš ne samo preoblikovati dano snov, temveč ustvarjati nekaj novega. Ponudi se izbira, v kakšni "barvi" želiš zgodbo podati. Je ta morda svetla in prijazna, barvita in kičasta ali temna, resna in globoka? Čeprav je serija prvotno bila namenjena otrokom oratorija, sem se odločil za temno s primesmi svetlega. Izbira se na prvi pogled ne zdi logična, saj naj bi otroci veliko raje imeli svetlo in barvito pripoved. Morda je temu res tako. A iz svojega otroštva se spomnim, da sem imel veliko raje serije s temnim pod-tonom, kot pa barvite, denimo Power rangerse, zato izbira ni bila težka. Endejeva knjiga je bila podlaga scenarija, vendar pa je v njem moč začutiti druge vplive; po nekom se človek pač mora zgledovati. Pravzaprav sta zgleda bila dva. Prvi je J.M. Straczynski, avtor tv serije Babylon 5, ki slovi po odlični zgodbi, dodelanih likih in atmosferi, ki te potegne vase, drugi pa je Cristopher Nolan, ki navdušuje s svojo nelinearno pripovedjo, hkratnim dogajanjem in igranjem s časom.

Epizoda 1

Prva epizoda uvede gledalca v svet Momo in njenih prijateljev. V osnovi imamo zraven Momo štiri like, ki so za zgodbo prve epizode, pomembni. To sta Nikola in Nino (in Marija - skupaj delujeta skoraj kot en lik) ter Gigi in Pepi. Gre za dvoje nasprotij, ki vsako na svoj način nagovarja protagonistko. Nikola in Nino sta v sporu, za kaj točno gre, se nam razkrije v drugi epizodi. Nikola je zidar, vzkipljiv, močan, a tudi nesamozavesten in nagnjen k alkoholu. Nino, gostilničar, je vsekakor bolj zgovoren od Nikole, ima urejeno življenje, ob strani mu stoji Marija. Gigi in Pepi sicer nista v sporu, zato pa svoje nasprotje kažeta karakterno. Prvi veliko govori, ima veliko domišljije in je sanjav, prostodušen. Drugi je introventiran do te mere, da ga imajo za ne povsem prištevnega. Pepi govori redko in kar izreče, dobro premisli. Zgodovine, ki bi bila v seriji izrazito izpostavljena, liki nimajo, razen Nikole. V predmestju pač živijo svoje preprosto življenje, vse dokler ne pride Momo, ki temu življenju prida globjo razsežnost. Več o sami Momo v nadaljevanju...